| Mlekarna Planika Kobarid je četrta največja mlekarna v Sloveniji in je v stoodstotni lasti Kmetijske zadruge Tolmin oziroma kmetov, ki so lastniki zadruge. Zadružna mlekarna je specializirana za odkup mleka s hribovitih območij Posočja in Cerkljansko-Idrijskega ter velja za eno najuspešnejših mlečnih zgodb v Sloveniji. V sklopu Mlekarne Planika sta tudi Muzej sirarstva Kobarid in ekološko posestvo Bogata v Bovcu, kjer se pase 180 glav živine. |
Ali se lahko za začetek predstavite, saj smo v vodilni vlogi Mlekarne Planika doslej poznali predvsem neutrudno Anko Lipušček Miklavič, ki se je kljub številnim obveznostim in funkcijam na različnih področjih vseeno tudi sama ukvarjala z živinorejo oz.pridelavo mleka vse življenje. Ali se mogoče tudi vi ukvarjate s kmetovanjem?
Ne. Sicer sem tudi sam kmečki človek, a nisem iz Posočja, sem iz Vipave. Po osnovni izobrazbi sem agronom, a v mladih letih smo bili tudi živinorejska kmetija dokler sta bila starša še živa. Osebno sem bil zgodaj zaposlen in tako se na naši kmetiji že nekaj časa ukvarjamo samo še z vinogradništom.
Kako pa ocenjujete zapuščino Anke Lipušček Miklavič, ki je v 27 letih naredila zelo veliko za vaše podjetje, mar ne?
V Mlekarno sem prišel pred nekaj manj kot desetimi leti, ko sem prevzel področje komerciale in lahko povem, da sem z njo izredno dobro sodeloval. V resnici je ravno Anka kreatorka blagovne znamke Mlekarne Planika. Danes je Planika prepoznavna z inovativnimi izdelki in tudi tale zadnja nagrada, ki smo jo dobili na tej prireditvi je dokaz, da smo na pravi poti in da opravičujemo našo usmeritev.
Ali lahko opišete nagrajeni izdelek, jogurt s smrekovimi vršički. V čem je tako inovativen in drugačen od podobnih jogurtov, ki so že na trgu?
V bistvu gre za dva zadevi, ki sta prepoznavni v tradiciji hrane na Slovenskem. Eno je pač jogurt kot tak, ki ga mi delamo iz našega posoškega mleka ter ga predelamo čim manj, da ostane res tisto naše pravo mleko, drugo je pa ljudsko zdravilstvo, posebej prepoznavno v alpskem delu Slovenije oz. vseh krajev kjer je doma smreka. Gre za pripravo domačega zdravila, sirupa smrekovih vršičkov.V svoji težnji, da izdelujemo izdelke, kjer povezujemo tradicijo lokalnega okolja s sodobno tehnologijo smo prišli do ideje in realizacije, da naredimo kombinacijo jogurta s sirupom smrekovih vršičkov.
Zelo pohvalno za vaše podjetje, ki je cca.70 zaposlenimi relativno majhno je, da na ta način veliko naredite tudi za promocijo slovenskega turizma in nenazadnje imate pri vas v Kobaridu tudi sirarski muzej kar pomeni, da ste bili stalno aktivni in inovativni. Koliko pa imate v resnici možnosti za take in podobne inovacije?
Vsako leto damo na trg kakšen nov izdelek. Lahko se pohvalimo, da na tem razpisu za inovacije Inštituta za nutricionistiko sodelujemo redno in smo že četrtič nagajeni. Pred dvema letoma smo imeli kefir z vitaminom D3, leta 2017 je bil to ekološki jogurt s konopljinim oljem in pa še sir z zeliščem Dobra misel.
S kakimi težavami se soočate, kakšno je sodelovanje z vašimi kooperanti oz.kmeti in kako vidite prihodnost podjetja?
Mlekarna Planika je v 100 odstotni lasti Kmetijske zadruge Tolmin, ta pa je v lasti tolminskih kmetov, ki jih je nekaj več kot 200, a mleko smo v lanskem letu prevzemali od približno 80-tih. Dejstvo je, da bodo manjše kmetije, posebej tiste brez nasledstva, v nekaj letih opustile prirejo mleka in ta trend se kaže že kar nekaj let. Zanimiv podatek je, da je pred tridesetimi leti v mlekarno oddajalo meko tisoč kmetov, danes smo to številko spravili pod sto. A spodbudno je, da količina prevzetega mleka ostaja približno na enaki ravni in da imamo na drugi strani kar nekaj mladih zagnanih kmetov, ki povečujejo in posodabljajo proizvodnjo. Porast pa enostavno ni mogoč, ker ni dovolj površin, da bi imeli za to dovolj krme. Da pa bi šli kmetje krmo kupovat se ekonomsko ne izplača.
Kako pa gre danes vaše mleko sploh v prodajo glede na to, da je višjega kakovostnega in cenovnega razreda. Še posebej mogoče v luči zadnjih dogodkov v zvezi s sporom glede odkupne cene med Ljubljanskimi mlekarnami in trgovcem Mercatorjem? Ali so vaši kmetje zadovoljni s cenami in izkupičkom, ki ga dosežejo v sodelovanju z vami in ali ste naprej pri prodaji zadovoljni tudi vi?
Lahko zatrdim, da je naše sodelovanje s kmeti, tako kar zadeva Zadrugo, kot z Mlekarno, zgledno.Velik problem je bila lani ekstremna suša v Posočju, saj take suše tudi najstarejši ljudje ne pomnijo. Praktično so imeli kmetje samo prvo košnjo kdor je pohitel in potem praktično do septembra nič. To, da so morali dokupiti krmo do zime, da so lahko svoje črede preživeli, je bil v lanskem letu za tolminske kmete najhujši udarec. Če primerjam lanske in predlanske cene odkupa, kmetje dobijo približno za 30 do 45% več. Z odkupno ceno smo sledili višanju stroškov, posebej če govorimo o gorivu, elektriki in krmi. Še posebej to velja za ekološko pridelavo.
Ko ste že omenili ekološko pridelavo, kaj je potrebno, da se kmet odloči zanjo in koliko je tega prisotnega pri vas?
Za ekološko pridelavo se odloča vsak kmet posebej. Imamo lastno ekološko posestvo v Bovcu, kjer je 180 glav živine oz. do 100 molznic in to je naš daleč največji vir ekološkega mleka. Sicer pa so kmetje, ki se ukvarajo z ekološko pridelavo v geografsko raznolikem Posočju precej razdrobljeni in je za nas kar velik izziv njihovo mleko pripeljati v mlekarno na način kot to zahtevajo predpisi.
Glede na bližino Italije verjetno izvažate tudi čez mejo, a največ zaslužite doma, v Sloveniji, kajne?
Seveda največ izdelkov prodamo v Sloveniji. Vsem večjim trgovcem in tudi javnim zavodom, gostinskemu sektorju itd. Nekaj tudi v Italijo, predvsem če gledamo obmejni pas od Trsta do Vidma, a to predstavlja manjši del naše proizvodnje.
