BORUT FLORJANČIČ: Za pomoč kmetom so pomembne davčne olajšave

Slišali smo, da je prihodnost malih trgovin odvisna od potrošnikov, ki da naj bodo zvesti kupci slovenskim malim trgovinam, a verjetno to ne bo rešitev. Ali imate zadruge kako boljšo rešitev in kaj predlagate in kako rešiti vse te težave, ki jih imate z visokimi stroški, delovno silo, konkurenco itd. Kako se temu zoperstaviti, s kako strategijo in ali pričakujete pomoč države oz. kake subvencije?

Načeloma se zadruge zanašamo na svoje moči, a ker gre tu za tako močan trend zapiranja malih trgovin v zadrugah pričakujemo pomoč Če se mi umaknemo, tako kot so se iz malih krajev že umaknile banke, pošte itd., konec koncev od podeželja ne bo ostalo nič razen še kakega objekta. Pomoč v obliki subvencij je vsekakor dobrodošla, a ni ciljna. Mislim, da so bolj pomembne davčne olajšave, da jih dobiš več, ko imaš več prometa. In več ko boš imel zaposlenih, več boš dobil ugodnosti. Treba je razmišljati predvsem v tej smeri. Prav gotovo je infrastruktura na podeželju kritična in je treba podpreti razvoj na splošno, od optičnih kablov in cestne povezave naprej. Decentralizacija je nujna, ker že sama poseljenost spalnih naselij govori sama zase. Je pa velik problem pritisk velikih trgovcev, ki je vsako leto močnejši in kot smo povedali že večkrat, gre 265 milijonov evrov na letni ravni s strani petih največjih trgovcev samo za oglaševanje. Vemo, da je v primerjavi s tem oglaševalska moč, nas podeželskih trgovcev, minimalna.

In kako potem vsaj približno izenačiti to razmerje, da bi se lahko potem tudi manjši trgovinski igralci, kot ste zadruge, s tem borile?

Dejstvo je, da se s tem ne bomo mogli nikoli enakovredno boriti, saj ima en naš »nizkocenovec« povprečje okrog 9 milijonov evrov na trgovino. Poleg tega vemo, da je v teh trgovinah malo zaposlenih in da so zelo razdrobljene. Okoli 350 naših trgovin naredi 340 milijonov evrov prometa in s tem vemo kje smo in pri čem smo. Konec koncev se mora odločiti država. Ali ji je pomembno, da podeželje ostane vitalno in to ne samo z nekimi turističnimi objekti ampak v smislu poslovnega okolja. Če je tako, potem mora razmisliti o teh sistemskih pomočeh o katerih sem govoril. Ali so to davčne olajšave ali razpisne pomoči. Drugače bomo kmalu doživeli to, kar se že dogaja v nekaterih evropskih državah, da ko prideš v manjši kraj, tam enostavno ni nič. Ni trgovine, ni gostilne, ni kakega kulturnega objekta in je le izumrlo podeželje.

Kaj pričakujete od te konference na kateri ste dali določene predloge in pobude? Kakšne odgovore s strani države in do kdaj?

Tukaj smo se zbrali ravno zato, da damo neke pobude in ne da povemo samo za naše probleme. Nasloviti je treba več ministerstev, od ministrstva za gospodarstvo, regionalni razvoj, konec koncev tudi ministrstvo za kmetijstvo. Žal sem tu kar malo pesimističen in osebno ne pričakujem, da se bodo kar naenkrat začeli ukvarjati z nami. A ko bodo opazili, da se je zgodilo nekaj res drastičnega, zna biti prepozno.

Kakšen pa je kontakt z odločevalci in vaše mnenje o razvoju podeželja?

Težko je reči, da se v Sloveniji dogaja kaj decentralističnega. Sploh na podeželju. Zadružništvo je zelo pomembno in ko se bo začelo umikati, bo to zadnji signal. Mi na koncu koncev opravljamo več funkcij. Poslovno sodelujemo s kmetijami in odkupujemo blago, smo redni plačniki z relativno velikimi vsotami za promet odkupa za meso, mleko itd. Imamo trgovine, nekaj franšiznih pošt in šele, ko bomo zaradi samega preživetja prisiljeni zapirati trgovine, bomo žal opaženi. Zato je pomemben apel, da nas nekdo sliši. Opažamo namreč, da velikokrat država nima strategij za navidezno marginalne probleme, ki pa niso samo težave trgovcev, gre za problem vitalnega preživetja podeželja. V primerjavi z Evropo je naše podeželje gosto naseljeno, sicer tudi s t.i. spalnimi naselji.

Omenili ste 350 trgovin, ki jih imate zadruge, kar ni malo, a tudi majhen promet. Kako ga povečati in ali se število zadružnih trgovin manjša ali veča oz. stagnira?

To, da gre pri nas za trgovine z zelo majhnim prometom govori samo zase. Dosegati večjo učinkovitost na enoto je zelo težko. Če imaš veliko trgovino ali »nizkocenovca« sredi mesta je vse drugače. Tam je vsa logistika in je vse lažje stroškovno naravnano. Če je v naših trgovinah od 8000 do 12.000 izdelkov, jih imajo lahko v nizkocenovnih trgovinah 3000 in jim je stroškovno lažje. Število naših trgovin trenutno stagnira.

Ali bi bila mogoče za vas pomoč, da vaše trgovine uvrstijo med izjeme, ki že veljajo za male trgovce in vam dovolijo obratovanje ob nedeljah in praznikih, tudi za tiste ki jih imate pod franšizami?

Imamo problem tudi z delovno silo in odprtje ob nedeljah bi bilo to težko izvesti na tak način. Kot sem dejal že prej. Treba je pomagati s sistemsko pomočjo tistim, ki dejansko delajo v teh okoljih. Ne tako, da se pomaga z neko pavšalno pomočjo prek razpisov in bo imel tisti, ki ima investicijsko moč prednost. Mora jo dobiti tisti, ki na podeželju res dela, ustvarja in ima promet ter zaposlene. Pred leti sva s takratnim ministrom za kmetijstvo, ob spremembi zakona o zadrugah predlagala, da se postavijo tudi zakoni posebnega pomena. Zame so zadruge posebnega pomena tiste, ki delajo na marginalnih področjih z nulo ali minusom. Tudi tiste, ki poslujejo z majhnimi kmetijami in z njimi izvajajo odkup in prevoz kmetijskih pridelkov. Ali pa zadruge, ki imajo živilsko-predelovalno industrijo tam, kjer je nima nihče, torej v manjših krajih.

Kakšno pa je sodelovanje zadrug glede trgovin s TZS in kaj si obetate od sodelovanja z novim predsednikom Kmetijsko-gozdarske zbornice, Jožetom Podgorškom? Ali sploh obstaja kako sodelovanje?

S TZS imamo nekaj skupnih točk, a nekaj jih tudi nimamo. Smo pa toliko razumni, da vemo, kaj so skupni cilji. S kmetijskimi organizacijami pa je tako, da pridejo volitve in se zamenja vodstvo, s čimer je vse drugače, a vseeno je tudi sodelovanje z njimi načelno in verjamem, da bo tako tudi vnaprej. Da smo usklajeni.

Vi imate kot Zadružna zveza kar precej kapitala in dobrega poslovanja se spominjamo še iz časov, ko je bil vaš predhodnik Peter Vrisk (KZ Celje). Je kaka možnost, da bi Zveza odkupila kdaj kako živilsko podjetje v Sloveniji in ga upravljala, da ne bi to počeli samo tujci?

To vprašanje je malo paradoksalno, ker smo mi stanovska in zastopniška organizacija. Tako kot GZS nima tovarn tudi ne vidim smisla, da bi se mi začeli ukvarjati s trgovino ali živilsko dejavnostjo na ta način. Je pa res, da če bi prišla od zadrug kaka pobuda, da ustanovimo podjetje, lahko pri tem pomagamo, a to mora biti ločeno podjetje. Tudi zdravniška zbornica nima svojih bolnišnic, kajne?

Ko ste povedali, da je zadrugam težko preživeti, ste omenili poslovni rezultat. Kakšni pa so rezultati  zadružnih trgovin, saj ste pri njih omenili tudi izgube?

Pri poslovanju zadrug je pomembno, da imaš rezultate velikih trgovin večje kot je to pri malih, ker na koncu koncev velike trgovine s svojo uspešnostjo pokrivajo male in omogočajo njihovo delovanje. Si pa si s tem odrezal nek dohodek, ki bi ga lahko za investicije namenil nekam drugam. Zadruge niso v velikih mestih. Ravno zaradi tega ker vzdržujemo nekaj, kar ne prinaša dobiček in naše rezultate in dobičke prelivamo znotraj svojih zadrug. Dolgoročno je lahko to dvorezen meč in nekje obstaja zdravorazumska meja, ko se bomo v zadrugah morali odločiti, ali bomo vzdrževali tako stanje kot je sedaj ali pa se bomo mogoče s trgovinami usmerili v večja mesta in še bolj v živilsko-predelovalno industrijo. V večjih mestih bi z našimi trgovinami lahko verjetno dosegli tudi zadovoljstvo tamkajšnjih potrošnikov, da bi nekdo prišel k njim in to z res pravimi slovenskimi izdelki.  

Vir: Instore

Foto: Zadružna zveza Slovenije