Da so hrvaški državni pokojninski skladi po novem postali tudi lastniki Panvite, se mu zdi izraz nezrelosti in nespametnosti tako na ravni stroke, predvsem pa na strani odločevalcev oz. politike zadnjih dvajsetih let.
Kuhar Panvito vidi kot stebrni agroživilski sistem v Sloveniji, pomembno vrednost podjetja pa v več kot 3000 hektarjih najetih državnih kmetijskih zemljišč. "To je potencial, ki so ga lastniki in zdaj novi investitor videli. Integriran je tako, kot mora biti, ima primarno pridelavo in predelavo, prašičerejo, rejo piščancev, v lasti ima nekaj zelo dobrih blagovnih znamk, odlično kakovost proizvodov," je naštel.
Spomnil je na začetek Panvitine zgodbe pred dvema desetletjema, ki je nastala na ruševinah takratnega političnega cilja. Ta je, kot je dejal, temeljil na razbitju socialističnih podjetij, kot so Kmetijsko gospodarstvo Rakičan, Mesna industrija Radgona in Agromerkur, ki so bila "v relativno slabi kondiciji". Takrat se je družina Polanič s še nekaterimi drugimi povezanimi igralci odločila za integracijo teh subjektov. Kako je bila strukturirana finančna situacija, pa je druga zgodba, pravi.
"Gre za klasični postsocialistični privatizacijski cikel, ki je bil v primeru Panvite zelo dolg ter se je končal šele zdaj z vstopom hrvaškega lastnika, ki ga je konec prejšnjega leta kapitalsko okrepila Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD) s finančno injekcijo v višini 60 milijonov evrov," je dejal in dodal, da ima EBRD močno tendenco po investicijah v kmetijstvu.
"Pogostokrat je bil močno pomemben investitor v agrosistemu na Hrvaškem in v Srbiji," je dejal Kuhar in dodal, da je močno podpirala tudi tajkunske zgodbe, ki so se zgodile v prejšnjem desetletju, pri čemer med drugim izpostavi primer Agrokorja in Delte holdinga.
Slovenska politika za razliko od teh velikih primerov nacionalnega formata v omenjenih državah in tudi na Slovaškem, Madžarskem ter baltskih držav po besedah Kuharja ni dojela "zmotne politične orientacije iz 90. let v smeri drobnega, družinskega, podeželskega oz. retro pogleda na proizvodnjo hrane". Pri tem ni spodbujala krepitve oz. ohranitve velikih živilskih sistemov v Sloveniji (ABC Pomurka, MIP), posledica tega pa je po njegovih besedah "devastirana in razrušena prehranska veriga".
V luči prodaje Panvite je omenil tudi prodajo Žita in Droge Kolinske, ki sta prav tako šla v roke hrvaškim lastnikom. Spomnil je na odločitve državnih bank, v katerih je imela pomembno vlogo država, kjer se je "brez kritičnosti prodalo stebrne družbe s ciljem sanirati finančni sistem Slovenije".
"S tem na slovenski trg vstopajo države, ki te stvari bistveno bolj razumejo," je ocenil Kuhar. Da so hrvaški državni pokojninski skladi prek Podravke lastniki Žita in zdaj tudi Panvite, se mu zdi "vrhunski izraz nezrelosti in nespametnosti tako na ravni stroke, predvsem pa na strani odločevalcev oz. politike zadnjih dvajsetih let".
Glede neuradnih informacij Financ, da bodo v hrvaških rokah, pod okriljem družbe Mesne industrije Braća Pivac, kmalu pristale tudi Celjske mesnine, Kuhar poudarja, da gre podobno kot v primeru Panvite za družbo, ki je precej zadolžena.
Če bi bila splošna klima do agroživilske dejavnosti v državi ugodna, bi bila posledično večja tudi investicijska naklonjenost različnih potencialnih investitorjev. Ker pa to ni na radarju države, je to za "trdo racionalnega investitorja dober namig, ki ga spodbudi k temu, da investira". Hrvaški pokojninska skladi so razumeli, da so dolgoročne naložbe v živilska podjetja idealne. V nasprotju z bankami in zavarovalnicami ne gre za visoke, temveč nizke, a gotove donose, pripomni.
V primeru Panvite je opozoril na precejšnjo zadolženost v času prodaje. Če bi bila Slovenija zrela država in bi bilo politikom jasno, kaj pomeni prodaje take družbe, bi morali po njegovih besedah v duhu kriznega upravljanja najti nacionalni kapital. Trg zasebnega kapitala je v Sloveniji nizek, pripravljenosti za investicije pa malo, je dodal.
Vrednost naložbe v skupino Panvita znaša 50 milijonov evrov in bo, kot so ta teden pojasnjevali v družbi, po pridobitvi vseh potrebnih soglasij omogočala rast in širitev z nadaljnjimi prevzemi. "Da gre petina denarja za odplačilo lastnikov, ostalo pa za dokapitalizacijo, je lahko relativno ugodno za družbo," je ocenil, hkrati pa opozoril, da bo jasnejšo sliko glede namenov novih lastnikov pokazal čas.
"Kot država smo popolnoma neresni glede tega, kako usmerjati razvoj agroživilstva," je poudaril.
V luči 20. obletnice vstopa Slovenije v EU je poudaril, da je država kot taka na področju agroživilstva v EU uspešno pristopila, "vendar je pacient ali objekt obravnave v slabši kondiciji, kot je bil ob vstopu".
Vir: Sta
Foto: Arhiv Instore
